Ko enkrat čutiš več, manj ni več dovolj

Bolelo je. Preveč je bolelo, da bi o tem lahko govorila. In ko je bolelo tako močno, da telo več ni preneslo, ni bilo druge možnosti, kot spregovoriti. Moram spregovoriti. Premlada sem za takšne vrste zdravstvenih težav. In kaj si bodo mislili v službi, starši? Mislila sem, da bo minilo, danes bom še zdržala in bo jutri zagotovo bolje. Mislila sem, da še ni tako hudo. Mislila sem, da si ne morem privoščiti bolniškega staleža ali obdobje brez športa. Danes, po sedmih mesecih se precej bolj zavedam v kakšni iluziji sem živela, prepričana, da delam vse prav.

Februarja 2023, pri 28 letih, so mi diagnosticirali zelo močno hernijo diska v ledvenem delu hrbtenice. Stavek sestre ob ogledu slike iz magnetne resonance: "Ja deklica, tvoja »hrbtenička« je pa zelo slaba. Kako lahko sploh stojiš?" mi je zrušil svet.

Najprej me je z realnostjo glede moje diagnoze soočil fizioterapevt in osteopat Almedin Muharemović, ki me je zraven tega dejstva seznanil še z mnogimi drugimi dejstvi o stanju mojega telesa in posledicah le-tega. Prvi mi je odprl oči glede funkcioniranja telesa, me seznanil s tem, kako celostno se je potrebno lotiti zdravstvenega stanja, v katerem je naše telo in kakšen vpliv imamo na prav vsako stanje, do katerega smo telo pripeljali.

Po prvem obisku pri njem sem se počutila olajšano, saj sem vedela, kaj se z mano dogaja in zmeraj sem bila pristaš takšnega načina zdravljenja – želela sem vedeti, kaj se z mojim telesom dogaja in kako lahko težave zares odpravim, ne prikrijem simptome z zdravili in tako utišam svoje telo, ki samo sporoča, v kakšnem stanju sem.

Počutila sem se olajšano, hkrati pa sem se po njegovih besedah vedno bolj zavedala in postavil me je pred dejstvo, da bodo rezultati najinega dela tolikšni, kolikor bom sama prevzela odgovornost zanj in upoštevala njegove napotke. Dal mi je jasno vedeti, da mi lahko pomaga, mi preda vso znanje, delo pa je moja naloga. Od hernije diska v ledvenem delu sva prišla do razlogov za izostanek menstruacije več kot dve leti (hipotalamične amenoreje, za katero sem se pred tem zdravila na Kliniki za neplodnost), prebavne težave, vse do drže telesa, iz katere je prepoznal veliko stresa, tesnobe in strahu. Hrbtenica in strah – to je velik motilec optimalnega stanja hrbtenice. Zavrnila sem operacijo, upoštevala vsak njegov nasvet in izvajala vaje ter druge gibalne aktivnosti, ki mi jih je svetoval. Še danes jih in izjemno sem mu hvaležna za vso predano znanje.

Med zdravljenjem z njegovo pomočjo, me je med brskanje po spletu pripeljalo do metode zdravljenja, ki me je po vsem prebranem zelo pritegnila, AEQ metode. Še danes ne vem kako, pa vendar se mi je vse prebrano zdelo takoj tako zelo smiselno. V vseh teorijah, ki jih je zelo težko strniti v nekaj stavkih, sem se tako našla. Prepoznavala sem globino in širino, ki jo AEQ zajema. Videla sem, da to ni »sajenje rožic«, kot bi rekla Sabina. To je zame. Sprejela sem pogumno in hkrati najboljšo odločitev.  Kontaktirala sem gospoda Aleša Ernsta, avtorja  AEQ metode, in po njegovem priporočilu, poklicala gospo Sabino Musar, učiteljico AEQ metode, ki deluje v Mariboru. Že po telefonskem klicu me je z dvema stavkoma tako »zadela«, da sem ostala brez besed, a s tako polno glavo.

Prvi obisk pri njej me je sesul. O čem se pogovarjamo? O mojem življenju? Vedno bolj jasno mi je bilo, da je ena velika luknja, neznanka, v mojem dojemanju življenja in situaciji ter vplivov nanj. Vedno bolj sem slišala, da je odtujenost glave in telesa pripeljalo do mojega stanja.

Tako sem preprosto vedela, da sem našla pravo pot. Da je to moja pot, na kateri bom zlezla iz lupinice in na kateri bo postopoma izraženo vse, kar se je tako globoko zakopalo in zdaj tako boli – saj želi ven.

Sabina me je na vsaki individualni obravnavi znala pripeljati do tistih globin, tistih globoko zakopanih spominov, občutkov, na poseben – njen brezkompromisen in hkrati tako čuteč način. Pripeljala me je do bolečih spominov, travm, potlačenih občutkov, neizraženih čustev in še in še, za katere sploh nisem vedela, da so del mene in da imajo tolikšen vpliv name sedaj.

Z vsako individualno obravnavo mi je bolj jasno predstavljala sebe – mene. Vse bolj sem spoznavala bremena, ki jih nosim, ki so pripeljali do takšnega telesnega stanja.  Kako ironično, žalostno in zaskrbljujoče dejstvo je, da smo v resnici tako nepovezani s svojim telesom. Naše telo ni ločeno od nas, od našega delovanja v odnosih, karierah… Skozi telo doživljamo svoje odnose, uživamo vse materialno, kreiramo svoje cilje. Z vsako individualno obravnavo pri Sabini mi je bolj odstirala pogled v resnično stanje telesa. Začela sem dojemati, kako se v bistvu ne poznam in ne čutim. Počasi, ampak vsakič intenzivneje, sem se zavedala, kako zakrčene so mišice mojega telesa, kako avtomatizirano delujem in jih krčim, pa se tega sploh ne zavedam. Torej, moje telo in moja glava ne delujeta enotno – jaz pa od telesa sebično pričakujem, da je zdravo, da deluje kot stroj, ki služi in ugaja okolju. Sabina me je seznanila z delovanjem podzavesti in zavesti ter z dejstvom, da greva v prepoznavanje podzavesti (kako deluje, kako me ovira in kako bom to reševala), če želim, da glava in telo delujeta enotno.

Marca 2023, en mesec po diagnozi, sem se priključila njenemu AEQ programu Kako delujem in zakaj tako delujem. Pri odkrivanju zavestnih in podzavestnih vzorcev sva prišli do dolgoročnega spomina, začeli dostopati do njega in tako pričeli z odgovori na vprašanja – kako sploh jaz delujem in zakaj tako delujem. Veliko teh odgovorov sem dobila skozi nadpovprečno pozornost, ki sem jo usmerjala v telo skozi AEQ vaje na programu v živo. V skupini ljudi smo odkrivali in spoznavali svoje čutenje ter delovanje. Na skupinskih srečanjih v živo sem ogromno spoznala skozi lastne telesne izkušnje in prav tako skozi zgodbo vsakega posameznika.

Na tej poti, ob vprašanjih, kako delujem in zakaj tako delujem, sva s Sabino izbrskali boleče spomine, neizražena čustva, občutke, travme in druge razloge, ki so me pripeljali do blokade spontanosti in avtentičnosti že v zgodnjem otroštvu. Če sem kot otrok ustavila avtentično izražanje sebe, sem torej že v tistem obdobju morala zakrčiti telo – mišice, da sem vso čustveno energijo, ki je bila za moje okolje preveč, stisnila in zadržala.

In danes se zavedam, da je tisto moje »posebno mesto« v družini bilo res posebno. Zmeraj sem želela reševati težave na drugačen način, se izražati in živeti življenje drugače, pa je bilo v okolju, v katerem sem živela, to nezaželeno in moteče. Iz tega razloga sem se pogosto počutila izgubljeno, saj sem v sebi na nek način čutila, da to kar je »lepo, zaželeno« v resnici tako pogosto ni pristno in iskreno. S tem spoznanjem sem danes prišla do dejstva, da v resnici nikoli nisem bila prava jaz.

Skozi individualno delo s Sabino in njenim skupinskim programom odkrivam pravo sebe s prepoznavanjem in dovoljevanjem močnim, potlačenim čustvom, da pridejo na površje in se jih učim izražati na zmeraj bolj čustveno zrel način. Prav tako s prepoznavanjem in poimenovanjem vsega kar čutim, s pomočjo AEQ dihalnimi moduli, AEQ vajami - s krčenjem in sproščanjem določenih mišičnih skupin. Na podlagi vseh teh novih občutij in spoznanj pa se učim, da sama vedno bolj rešujem, spreminjam odnose z ljudmi in okoljem, v katerem živim.

Pot, na katero sem se podala je vse prej kot lahka – na kar me je Sabina pripravila že prvič. Povedala mi je tudi, da nikoli več ne bom ista oseba – takrat je to bila zame uganka in iskreno, nisem popolnoma verjela, da bo čisto tako. Pa je. Zares je. Zdaj se zavedam, kako pogumno dejanje je bila izbira te poti, saj je izjemno težka in zahteva veliko življenjskih sprememb, pa vendar je vredna. Te izkušnje ne bi zamenjala za nobeno lažjo pot. Na tej poti je bilo in še zmeraj je, veliko občutkov izgubljenosti, žalosti, jeze, besa, obdobij depresije, ki nastopijo, ko postopoma dovoljujem vsemu neizraženemu iz preteklosti, se izraziti, in s te postopoma razbijati senzorno-motorno iluzijo.

Zakaj pa verjamem, da je za kvalitetno življenje to zares potrebno? Ker z razbijanjem zakrčenosti telesa, senzorno-motorne iluzije, spoznavam, da se šele s čutenjem svojega telesa začenjam zavedati, kdo v resnici sem. Zdaj se učim biti s seboj, si brez slabe vesti vzamem čas zase, prepoznavam kdo sem in kaj si zares želim. Nisem več le »pridna punčka«, ki bo ugajala okolju v miselnosti, da je njena vrednost pogojena z odobravanjem okolice, ampak se zavedam, da me je ta miselnost pripeljala do tega zdravstvenega stanja in posledično do nezadovoljstva – ne sreče.

Skozi razbijanje iluzije prepoznavam pristne in nepristne odnose in s tem sprejemam spreminjanje kroga ljudi, ki so mi blizu. Prepoznavam partnerske vzorce, ki sem jih nezavedno privlačila ter zakaj sem se v preteklih partnerskih odnosih počutila kot sem se, kako se želim počutiti in kakšnega odnosa si želim. Prepoznavam vzorce načina življenja iz tradicije, ki me ovirajo in mi ne koristijo ter spoznavam, gradim nov način življenja, ki bo zame koristen in prijazen. Prepoznavam, kdaj in kako sem pozabila na svojo žensko naravo, s tem, ko sem vztrajala v verziji sebe, ki mora delati vse, biti vse in vsem ugoditi, razen sebi. Prepoznavam, kako pogosto sem pozabila nase, ugoditi sebi in se omehčati v svoji ženski naravi. Skrivala sem to nežno plat in ranljivost, čutnost.

Prepoznavam, da se v svojem delovnem okolju in poklicu že nekaj časa nisem več izpolnjevala. Nisem čutila, da spadam tja in da je to moje poslanstvo. Pa vendar je prav to področje predstavljalo tolikšno mojo vrednost, kako na glas povedati, da se v tem ne čutim?

Prepoznavam pretekel odnos do športa ter dejstvo, da sem šport zlorabljala in ne uporabljala – saj sem tako pogosto šla brezglavo preko svojih meja, kljub bolečinam v hrbtenici, hormonskimi težavami in izostankom menstruacije, vsem znakom utrujenosti, izčrpanosti. Vprašanje je bilo, ali sem to počela ker se ne sprejemam? Ker se ne morem gledati takšne, kakršna sem? Ali to počnem ker moje telo tja hoče? Sebe razviti in podpreti. Zdaj se gibam s to miselnostjo, takrat pa sem s treningi zelo pogosto v resnici dokazovala svojo vrednost, hrepenela po nenehnih vizualnih spremembah, a bila hkrati kronično nezadovoljna s svojim izgledom. Zakaj? Ker če nisem pridna, če nisem zmeraj v pogonu, če se za nečim ne ženem, za nekaj garam, kakšna je potem moja vrednost? Ta ego ne premaga telesa. Zmeraj zmaga telo. In ker sem toliko manjših opozoril telesa tako dolgo ignorirala, me je moralo na to, kako ga ne upoštevam in pozabljam nanj, opozoriti z močnejšo bolečino. In če je za vso to znanje in spoznanja morala nastopiti takšna bolečina telesa, sprejmem. Hvaležna sem zanjo. Saj se je s sprejemanjem le-te, moje življenje spremenilo in se še spreminja. Zavedam se, da je še toliko vsega, kar moram odkriti, predelati in toliko bolečih dejstev, s katerimi se moram soočiti.

Zavedam se, da bo veliko krat naporno in boleče, pa vendar nič tako zelo, kot ne-živeti sebe. Za vsemi bolečimi obdobji, ko zmeraj bolj čutim svoje telo - za tem lahko pride iz telesa tudi princip užitka iz telesa, ki je prav tako popolnoma nov in toliko bolj intenziven. Poleg vedno bolj intenzivnih pozitivnih občutkov v odnosu s seboj, ljudmi, ki jih imam rada in doživetjih, v katerih zdaj spoznavam resnične občutke sreče, sproščenosti, miru, je bilo to intenzivno prisotno, ko me je na zadnji individualni terapiji Sabina soočila z dejstvom, da je moja hrbtenica v takšnem stanju, da mi s terapijo s pomočjo masaže več ne more pomagati. Povedala mi je, da če bi moj hrbet masirala februarja in zdaj, ne bi verjela, da je to isto telo. Takrat sem vedela, da delam prav. Naslednja prelomnica je bila magnetna resonanca, ki je pokazala takšno spremembo stanja moje hrbtenice, ki je ne znam opisati. Največja nagrada za vso premagovanje strahu, pogum in delo na sebi.

Ena izmed večjih sprememb v prihodnosti pa je ta, da pričenjam s šolo za učiteljico AEQ metode 1. stopnje. Vso pridobljeno znanje in vsa znanja, ki jih bom še pridobila, želim deliti. Kot sem jaz pomemben del celote, je to vsak izmed nas. In ker vsak izmed nas potrebuje žareti, da celota žari, je prav, da se podpiramo in delimo, kar čutimo, da lahko delimo za skupnost, ki bo žarela. Želim, da prenehamo vojno z lastnim telesom in najdemo tisti mir, ki ga iščemo zunaj. Ne potrebujemo miru z zunanjim svetom, ampak mir v odnosu do lastnega telesa. Ne potrebujemo v prvi vrsti ljubezni v svojih odnosih, hrepenimo po ljubezni, ki pride od znotraj, ko vemo, da nismo več v boju s samim seboj. In ko nastopi bolečina telesa, se vprašajmo – ne kaj je narobe z mojim telesom, ampak kje sem pozabila na svoje telo? Kje sem pozabila nase? Ko telo zboli, ko spremeni obliko, ko se transformira – telo nas ni kaznovalo, samo izrazilo je, kako mi v odnosu do njega delujemo. Naše telo ni naš nasprotnik – mi smo naše telo.