Ko sem se prvič pojavila pri Sabini na masaži zaradi slabega stanja telesa v katerem sem se znašla, me je po nekaj izmenjanih besedah in mojemu pripovedovanju o tem, kakšne krivice so se mi dogajale in imam kljub temu z vsemi lepe odnose in sem vsem odpustila, zabodel njen stavek: “Bolj boš oproščala, slabše boš.” Ta stavek me je močno pretresel in mi ni dal miru naslednjih nekaj tednov, mesecev. Popolnoma nekaj drugega sem vsa leta dela na sebi prebirala v knjigah za osebno rast. Kaj je zdaj to? Kaj to pomeni? Nisem razumela.
Tukaj sem se znašla na razpotju - ali grem pogledat vase ali še naprej upam, da bom s pozitivnim razmišljanjem in prepričevanjem same sebe kako dobro sem, izbrisala vse svoje bolezni in bolečine. Tako, kot sem s pomočjo volje in pozitivnega razmišljanja uredila vse ostale stvari; dokončala fakulteto, si ustvarila delo, dom. S pomočjo volje sem oproščala in bila prijazna do vseh okoli sebe. Telo pa je trpelo in ves čas sem mislila, da sem uboga, ker imam zdravstvene težave, v resnici pa je bilo ubogo moje telo. Na videz sem si res ustvarila lepšo realnost, a telo je ostalo na istem.
Sprejmem izziv in se udeležim AEQ online programa “Kako delujem in zakaj tako delujem”. Po prvem tednu programa zbolim, podzavest se upira spremembam. Vaje spremljam iz kavča, sodelovati ne morem. Čez nekaj časa skreiram situacijo, kjer še bolj zbolim in pristanem na urgenci. Tokrat dojamem, da je očitno v meni nekaj zelo močnega, nekaj, s čimer ne želim imeti opravka.
To, kar sem se površno naučila iz knjig za osebno rast, da sami kreiramo svojo realnost, začnem razumeti malo drugače. To situacijo je skreirala moja podzavest, ki sledi tradiciji. Te AEQ vaje, s katerimi spreminjam svoje delovanje, ji predstavljajo grožnjo. Tukaj sem pristala, da slučajno ne bi ogrozila svojega življenja (svojih iluzij) s spremembami, ki pa so zame tako zelo pomembne, saj si želim naprej, na boljše. Ko dojamem ta vzorec se več ne dam - pogumno delam vaje in ne dopustim več podzavesti, da me odvrne na tak ali drugačen način od tega, da se spreminjam.
V enem letu sem se udeležila treh AEQ programov, dveh online in enega v živo. V tem času sem se naučila začutiti svoje telo.
Prej sem hodila po svetu, brez da bi se svojega telesa sploh zavedala. Danes mi je to nekaj nepredstavljivega. Svoje telo sem dojemala kot sovražnika, ki mi ne dopušča, da uresničujem svoje sanje, da živim lahkotno, da se imam lepo. Nisem razumela, da sem jaz tisti sovražnik svojemu telesu. Da sem jaz tista, ki svoje telo pušča na cedilu. Ga ne posluša, ne sodeluje z njim, ampak ga zlorablja. S tem, ko sem si dovolila začutiti in razumeti sporočila, ki mi jih daje, sem razbila kar nekaj iluzij o svojem življenju in odnosih, v katerih živim.
Dolgo sem verjela, da je srečno življenje tisto, ko se ti dogajajo lepe stvari, ko imaš o ljudeh lepe misli, najdeš za njih razumevanje, sočutje. V meni pa je bilo vse drugo, kot to. To dejstvo ni bilo enostavno za sprejeti. Da sem jaz, ki sem si nadela ego prijaznice, dobrotnice, tiste, ki vsem odpušča, ki vse razume, ki vse sprejema takšne kot so - v resnici sovražna, nosim v sebi gnus, krivdo, bes in še marsikaj drugega.
V skladu s tem, kar sem ozavestila, sem naredila potrebne spremembe. Prej sem situacije poteptala pod tepih (zaklenila v svoje že tako trpeče telo), danes pa razumem, da mi jih podzavest namenja zato, da vidim kaj je v MENI, to uredim in zavestno reagiram. Da uredim situacije in odnose, predvsem pa, da sama sebi postanem starš in ne živim več v vlogi žrtve. Takrat, ko iz mene pride močna energija, je čas, da stopim naprej. Da naredim korak iz nemočne situacije, iz statusa quo, da stopim v neznano. Takrat pa pride olajšanje tudi v telesu. S tem ko delujem, si ga zaslužim - nič mi ne pripada - kot so me narobe naučili (ali pa sem narobe razumela) v knjigah, ki sem jih s takim veseljem prebirala, medtem pa je telo kričalo: “Ne, to ni res, nekaj bo potrebno storiti!”
Še naprej se spoznavam s svojim telesom. Z motivom, da se z njim uskladim, da mi bo služilo pri sprejemanju pravih odločitev, učinkoviti komunikaciji, učinkovitemu izražanju čustev. S ciljem, da se končno znebim nahrbtnikov nedokončanega dela, spremenim krog ljudi in stil življenja. Da vedno bolje začutim sporočila iz telesa, vem, kako sem, kdaj sem reagirala prav, in se ne sprašujem, ali sem spet kriva, ali delam komu krivico, ko postavim meje. Da sem bolj v ravnovesju in skladu s svojim telesom in ne delam proti njemu, ampak z njim.
Mirjana, 32 let.
