Za program Izražanja čustev sem se odločila, ker že nekaj časa iščem kako bi lahko bila bolj spontana in dejansko bolj iskrena do sebe in drugih. Da bi se znala izražati. Že na prejšnjem AEQ programu Kako delujem in zakaj tako delujem, sem ugotovila, da se sploh ne poznam, ne čutim telesa in gibanja. Še manj pa me poznajo drugi, meni ljubi ljudje.
Skozi 4 tedne programa izražanja čustev sem prišla do prvih občutkov in reakcij telesa ob predstavi določenih čustev. To me je pretreslo in ena močna želja v meni me žene da bi raziskovala naprej in našla pot do sebe.
Poleg tega imam nekaj telesnih bolečin po levi strani telesa (leva rama, levi kolk in koleno) in lahko rečem da so se te bolečine po štirih tednih spremenile – niso več tako intenzivno prisotne in lažje sprostim področja, ki jih prej zaradi bolečin nisem mogla. In zelo rada se uležem na tla in ne delam nič in samo čutim 🙂
Na splošno sem bolj prisotna tukaj in zdaj. Se zavedam svojega telesa bolj kot kdaj koli prej in mu namenim več pozornosti. Imam občutek da se ob različnih situacijah lažje umirim in tudi kaj izustim, rečem, čeprav pri tem doživljam križev pot.
Jaz sedaj z možem govorim še o čem drugem kot o vremenu, kam greva na dopust in kako je bilo v službi. Začela sem se pogovarjati. Še vedno sem zelo previdna in še vedno srkam izraze na obrazu in kretnje ljudi in temu "primerno“ reagiram – a vsaj tu pa tam kaj rečem bolj na glas. Zavedam se da je pred mano se dolga pot. Predvsem odkrivanja čustev in vsega povezanega z njimi.
Vmes so bili dnevi ko sem imela po srečanju glavobole, šumenje v ušesih, trzanje obraznih mišic – a se je vse to sčasoma umirilo in se tega sedaj ne bojim več.
Jaz si sploh ne znam predstavljati da bi se program lahko izpeljal bolje. Sabina, ti podaš toliko informacij, daješ toliko vzpodbud in napotkov, da lahko črpamo še kar nekaj časa iz vsega tega. Po tretjem srečanju sem imela občutek kako mi gredo na živce vsa navodila in dihanje in metronom hkrati, da se sploh nisem mogla zbrati. Zdaj proti koncu mi to ni predstavljalo več take stiske in sem zmogla dlje časa ostati osredotočena. Razen, ko je prišlo delo s čustvi, predvsem s temi, ki so mi tako zelo tuja. Tukaj pa je moja pozornost hitro kje drugje, hitro se mi začnejo poditi misli, da spet nič ne znam, ne zmorem itd. Se smilim sama sebi, kar mi gre zelo na živce.
Malo sem razmišljala po včerajšnjem srečanju o tem kar si me vprašala, da jaz kar naprej hitim in sem v pogonu. V bistvu sem bila skozi takšna, da sem rada stvari naredila hitro in do konca in tudi dopusti so zgledali bolj zdaj še to in zdaj še to. Zadnja leta pa sem se umirila, nimam več toliko slabe vesti, če greva z možem večkrat za vikend kam in pijeva celo dopoldne kavo ob morju (razen če je bila pred odhodom reakcija koga od domačih a spet gresta? Jaz sem pa mislila/mislil) takrat pa sem nervozna in bi kar neki in vznemirjam še moža zraven. Tudi v poklicu – kar naprej iščem kaj bi lahko in da nisem dovolj dobra itd. In to me tudi tako moti ker hočem kar naprej vsem ustrezati in da bodo vsi navdušeni nad mano itd.
Zdaj mi je jasno, da ima telo očitno še vklopljen ta program , a sem ga malo drugače zapakirala in si s tem naredila iluzijo da nisem več taksna. Še vedno sem in čaka me še veliko dela...
Še enkrat Sabina hvala za vse tvoje besede, vzpodbude.
Udeleženka AEQ programa Izražanje čustev marca 2024, stara 34 let
slika: pinterest