Je prav, da se veselim? Da čutim olajšanje? Se spodobi, da povem, da sem srečna, da smo končali z 10-tedenskim program v živo "Kako delujem in zakaj tako delujem?". Če pa je Sabina tako vredu in program je super...jaz pa srečna, da imam zdaj "mir" pred enim in drugim!? Prej bi se to bala izraziti, ker bi mislila, da bi s tako izjavo prizadela "učitelja", potem bi ta mislil, da nisem zadovoljna z njegovim delom in bi se slabo počutil, potem bi on mislil, da sem jaz slaba. Nikakor ne smem povedati tega. Prej bi se to bala čutiti, ker če se veselim, da je konec, sem zahrbtna, ker sem prej zmeraj govorila, kako je to dobra stvar.
Zdaj vem, da nisem zahrbtna, niti se ne počutim krivo, ker čutim olajšanje in veselje. "Sreča je, ko se delo dobro opravi." Rada citira Sabina Toneta Pavčka. In to je to, kar praznujem. Dobro opravljenih 10 tednov. To, da sem bila vsakič prisotna - kar ni samoumevno, niti preprosto. To, da sem si vsakič znova upala iti v stik s telesom in prepoznavati občutke, ki so prihajali na površje. To, da sem na programu verjetno prvič občutila jezo - tisto, ki te dvigne, da deluješ in ki ti da mravljince iz trebuha navzgor in pride brez slabe vesti in krivde, kot se to (vsaj meni) dogaja pri čutenju entropičnih čustev, kot je bes - ki sem ga zamenjevala z jezo.
Praznujem to, da sem si dovolila pogledati v svojo preteklost in si upam malo po malo odstirati iluzije, ki sem jih imela pripete na njo. Praznujem to, da v vsakdanjem življenju prepoznavam situacije in občutke, ki sem jih spoznala med vajami v varnem prostoru pod Sabininim vodstvom, ki je dozirano z ravno prav vsega, da te "premakne".
To je bil moj drugi program v živo pri Sabini. Tokrat sem opazila, da sem se lahko Sabininemu vodenju bolj predala kot prvič, bolj zaupala, da ve kaj dela, čeprav je moj um kdaj pa kdaj zaznal, da nekaj ne gre ali je nepotrebno, nemogoče, nelogično,...
Na prvem programu sem velikokrat več podlegla "svoji logiki", tokrat pa sem v zaupanju sledila navodilom in lahko opazovala kakšna vse je "moja logika", kaj se dogaja v meni, kako delujem, kaj čutim. In vsa ta zaznavanja sem na koncu lahko delila s skupino in Sabino, ki je vsakič vsakemu dala konstruktiven odgovor, v katerem se je, kot se je vedno izkazalo, marsikdo drug tudi "našel".
Sama sem bolj introvertiran človek - nisem za neke skupinske terapije, zato sem bila pred prvim programom precej ravnodušna. Upala sem, nisem pa ravno pričakovala, da bo to zame bolje, kot individualna obravnava. Sedaj pa vidim, da sem prav zaradi skupine, lahko (če sem zavestno spremljala) na samo enem srečanju dobila ogromno informacij, znanja, aha momentov, "materiala" za predelovati, na katerega najverjetneje še dolgo ne bi pomislila, da bi ga morala nasloviti, če ga ne bi kdo drug izpostavil. Vse to pa ne bi šlo, če Sabina ne bi tako uspešno držala varnega prostora, da skupina nikoli ni šla v debatni krožek, ampak se je držala nit razgovora, ki je potekal med udeležencem in njo.
Sabina je izjemno strokovna, ampak ni hladna. Je zelo ženstvena in mila, ampak nikoli nisem dobila občutka, da bi se ji kdo smilil - včasih se celo zdi neusmiljena, ampak nekako srčno. Je zelo stabilna in realna. Razume, ker tudi sama ne skriva, da je šla čez marsikaj. In še zmeraj hodi čez, kar pa vsem nam omogoča, da dobimo še več.
In zato sem iskreno hvaležna.
Zagotovo bom se še udeležila programov - samo da ozavestim in predelam informacije, ki se jih dobila, ter seveda da to vpeljem tudi v svoje življenje.
Barbara, udeleženka AEQ programa: Kako delujem in zakaj tako delujem, stara 37
