Simpatikus

Zdaj že vemo, da sta živčni sistem in endokrini sistem neločljivo povezana. Endokrini sistem ob aktiviranem stresu spusti po telesu paleto hormonov, da se telo odzove.

Ko se telo odzove na stres in ko telo čuti nevarnost, ki je lahko realna ali namišljena v naši glavi, se aktivira simpatični del avtonomnega živčnega sistema (AŽS), simpatikus, ki pripravi naše telo na aktivnost.

Dvigne sposobnost telesa.

Pripravi telo na akcijo.

Postanemo budni , zato boljše zaznavamo nevarnosti, opazimo grožnje.

𝑻𝒆𝒍𝒐 𝒑𝒓𝒊𝒑𝒓𝒂𝒗𝒊 𝒏𝒂 𝒃𝒐𝒋 𝒂𝒍𝒊 𝒃𝒆𝒈.

Tako aktiviran simpatikus sproži vrsto reakcij v telesu, ki preusmerijo energijo do mišic (𝙢𝙤𝙘̌𝙣𝙤 𝙨𝙚 𝙥𝙤𝙫𝙞𝙨̌𝙖 𝙩𝙤𝙣𝙪𝙨 𝙢𝙞𝙨̌𝙞𝙘) in organov, ki so potrebni za preživetje;

zviša se utrip srca, poviša se krvni pritisk, hitreje dihamo, bolj se potimo, trošimo več energije (ste že doživeli ali slišali od nekoga, ki je bil v kritični situaciji in rekel: "ne vem od kje sem zbral toliko moči".), 𝙥𝙤𝙫𝙚𝙘̌𝙖 𝙨𝙚 𝙘𝙞𝙧𝙠𝙪𝙡𝙖𝙘𝙞𝙟𝙖 𝙠𝙧𝙫𝙞 𝙞𝙯 𝙥𝙤𝙫𝙧𝙨̌𝙞𝙣𝙚 𝙫 𝙜𝙡𝙤𝙗𝙞𝙣𝙤 𝙩𝙚𝙡𝙚𝙨𝙖, 𝙯𝙖𝙩𝙤 𝙨𝙚 𝙯𝙢𝙖𝙣𝙟𝙨̌𝙖 𝙨𝙚𝙣𝙯𝙞𝙩𝙞𝙫𝙣𝙤𝙨𝙩 𝙯𝙖 𝙗𝙤𝙡𝙚𝙘̌𝙞𝙣𝙤 ob morebitni poškodbi,...

Življenjske funkcije, ki v danem trenutku niso pomembne za preživetje pa se upočasnijo ali celo popolnoma izklopijo kot so prebava, reproduktivni organi, sečila,...

Simpatikus aktivirajo tudi močno čustveno vzburjenje, kot so strah, jeza, navdušenje, zaljubljenost.

𝑨𝒌𝒕𝒊𝒗𝒊𝒓𝒂𝒏 𝒔𝒊𝒎𝒑𝒂𝒕𝒊𝒌𝒖𝒔 𝒐𝒎𝒐𝒈𝒐𝒄̌𝒂 𝒌𝒓𝒂𝒕𝒌𝒐𝒓𝒐𝒄̌𝒏𝒐 𝒑𝒓𝒆𝒛̌𝒊𝒗𝒆𝒕𝒋𝒆.

Naše telo je narejeno za stres, ko smo dejansko ogroženi ali ko imamo velik fizični napor.

Vendar problem nastane, ko se stres ne konča. Ta stres konstantno spodbuja endokrini sistem, da izloča hormone, da telo drži v pripravljenosti boja ali bega.

A okrog nas ni nobene realne nevarnosti, da bi morali biti v pripravljenosti na boj ali beg.

Zakaj lahko do tega pride?

Zaradi travm iz preteklosti, ki so se dogajala neko obdobje, se je ta način delovanja telesa sprogramiralo v našo fiziologijo, življenjske procese.

Še enkrat ponovim:

𝐬𝐩𝐫𝐨𝐠𝐫𝐚𝐦𝐢𝐫𝐚𝐥𝐨 𝐬𝐞 𝐣𝐞 𝐳𝐚𝐫𝐚𝐝𝐢 𝐧𝐞𝐤𝐞𝐠𝐚 𝐝𝐨𝐠𝐚𝐣𝐚𝐧𝐣𝐚, 𝐬𝐞𝐫𝐢𝐣𝐞 𝐩𝐨𝐧𝐚𝐯𝐥𝐣𝐚𝐣𝐨𝐜̌𝐢𝐡 𝐬𝐞 𝐝𝐨𝐠𝐨𝐝𝐤𝐨𝐯, 𝐤𝐢 𝐬𝐨 𝐛𝐢𝐥𝐢 𝐯 𝐝𝐚𝐧𝐞𝐦 𝐭𝐫𝐞𝐧𝐮𝐭𝐤𝐮 𝐩𝐫𝐞𝐨𝐛𝐫𝐞𝐦𝐞𝐧𝐣𝐮𝐣𝐨𝐜̌𝐢 𝐳𝐚 𝐧𝐚𝐬̌ 𝐬𝐢𝐬𝐭𝐞𝐦, 𝐦𝐢 𝐩𝐚 𝐧𝐢𝐬𝐦𝐨 𝐢𝐦𝐞𝐥𝐢 𝐤𝐚𝐩𝐚𝐜𝐢𝐭𝐞𝐭𝐞 𝐬𝐩𝐫𝐨𝐬𝐭𝐢𝐭 𝐭𝐚 𝐬𝐭𝐫𝐞𝐬 𝐯𝐞𝐧 𝐢𝐳 𝐭𝐞𝐥𝐞𝐬𝐚.

Zato telo nikoli ne preklopi na parasimpatični način delovanja, ki je nujno potreben, da si telo odpočije, nabere novih moči, novih zalog energije, se regenerira, do naslednje stresne situacije.