DCIM100GOPROGOPR0176.JPG

Senzorno pomeni čutilno.
Motorično pomeni gibalno.
Amnezija pomeni trajna ali začasna izguba spomina.

Kaj smo pozabili čutiti/gibati?

Kje smo (se) pozabili čutiti/gibati?

Zakaj smo (se) pozabili čutiti/gibati?

Kako smo (se) pozabili čutiti/gibati?

Kdaj smo (se) pozabili čutiti/gibati?

Odgovor na to ni tako preprost.

Čutilno gibalni sistem je mehanizem, na katerem temeljijo vse človekove izkušnje in vedenje.

 

Za razumevanje kako lahko pride do SMA, moramo poznati osnove anatomije in fiziologije telesa ( preučevanje življenjskih procesov v organizmu ) in pa pomembno dejstvo, da izhajamo iz telesa s subjektivnim pogledom, ki zajema telesne občutke in čustva, emocionalno komponento, ter vpliv drug na drugo.
O anatomiji in fiziologiji si lahko bolj podrobno preberete tukaj: https://svet-terapij.si/?p=18151

Naš senzorno – motorični sistem (čutilno gibalni sistem), ki je del našega živčnega sistema, se nenehno odziva na vsako našo psihično in fizično obremenitev, na vsako naše dejanje, na vse naše čustvene reakcije v popolnoma vsakem trenutku, z natančno določenimi refleksi – gibi.
Refleksi – gibi, ki se dostikrat ponovijo, povzročijo, da se mišica ali sklop mišic stalno zakrčijo.
To pomeni, da se je mišica tolikokrat zakrčila, da je enostavno ostala zakrčena in je niti z našo voljo več ne moremo sprostiti.
Ker se to ne naredi čez noč in so to dolgotrajni, večkrat ponovljeni dogodki, se sčasoma, postopoma sploh več ne spomnimo kakšen je občutek, če je mišica ali sklop mišic sproščen, podaljšan.

Kar nam že nakazuje, da nimamo realnega občutka o svojem lastnem telesu.

 

Zakrčenost mišic postane popolnoma podzavestna in gibi avtomatizirani. Mi pa se tega ne zavedamo.
Celo mislimo, da je to naše »normalno« stanje.
Posledica tega pa je togost telesa, omejeno gibanje, bolečina.
Tako izgubimo sposobnost čutnega zaznavanja in motoričnega nadzora.
Tega stanja se privadimo in še hujše je, da se ga ne zavedamo.

Pozabimo kako premikati določene mišične skupine, kako jih nadzorovati in s tem kako se gibati.

 

Tisti, ki sem vas že imela na mizi, to v praksi zelo dobro poznate.
Vzemimo primer ritnih mišic – gluteusov, ene najmočnejših mišic v telesu.
Glavno vlogo imajo v pokončni drži in pa zelo posplošeno jih lahko imenujemo tudi mišica jeze.
Zakaj?
Ko telo občuti jezo, zavzame posebno držo; lahko začnemo z otroštvom, ko nismo dobili neke igrače ali dovolj pozornosti, kasneje kot najstniki pa je jeza tako osnovno čustvo, ker se upiramo svetu, da za odraslo dobo niti ne omenjam, kolikokrat se jezimo.
Pri tem čustvu naše telo pomakne medenico naprej, s tem pa se ritne mišice zakrčijo.
Ko to naredimo nekajkrat, se gluteusi povrnejo v sproščeno stanje, tako kot mišica mora biti, ko ne opravlja svoje funkcije. Ko pa se nam ta mišica nenehno krči, zaradi vklapljanja jeze, je več ne znamo sprostiti.
Na koncu se te mišice niti ne zavedamo, je ne čutimo.
Ko ste na mizi in ko se vas tu dotaknem, je vaša standardna izjava, da sploh niste vedeli , da je tam mišica, ki vas tako boli.
To imenujemo SMA.

Senzorno Motorna Amnezija – SMA je stanje našega telesa, do katerega je prišlo zato, ker se je naš živčni sistem navadil, prilagodil kako reagirati na ponavljajoče se odzive čutilno gibalnega sistema.

 

Torej je posledica navad.
In če se je živčni sistem tega navadil, se lahko tudi odvadi.
Tako kot smo se nezavedno prilagodili na takšne odzive, tako se lahko z zavestnim delovanjem odvadimo:
Spremenite navade in spomnite se pozabljenega.
Kako je to mogoče?
Vse to se dogaja v osrednjem živčnem sistemu, ( je prilagoditveni odziv živčevja, ki je posledica navad) zato se tega ne zavedamo.

Lahko nas zelo prizadene, škoduje naši samopodobi, čustvovanju, dojemanju sveta, našemu izražanju, dejanjem.

Zgubljamo kontrolo nad življenjem.

Kontroliramo lahko le to, česa se zavedamo.

 

Kako pride do te izgube čutnega zaznavanja in izgube sposobnosti gibalnega nadzora?

Osrednji živčni sistem

 

Kakršnokoli zaznavanje zunaj ali znotraj našega telesa pride v možgane po čutilnih živcih.
Kot reakcija na te informacije pa pride iz možganov po gibalnih živcih v hrbtenici vsak naš gib, vsako naše dejanje.
Čutilni živci nadzorujejo naše dojemanje sveta in samih sebe, s tem ko prenašajo sporočila v možgane v svetu in v našem telesu.
Gibalni živci nadzorujejo naše premike v svetu in v nas samih.
Možgani sprejmejo, organizirajo in reagirajo na ta sporočila in pošljejo informacije po gibalnih živcih kaj in kako narediti, se premakniti, se gibati.
Možgani povežejo dohodne čutne dražljaje z odhodnimi ukazi gibalnemu sistemu.

To izmenjevanje informacij je prisotno v vsakem trenutku, ne da bi se mi tega zavedali.
Potrebujemo nenehni dotok čutnih informacij, če želimo ohranjati nadzor nad premikanjem mišic.
Torej vsako nedelovanje čutilno gibalnega sistema zelo poslabša kvaliteto našega življenja.

Kakršnekoli motnje delovanja čutilno gibalnega sistema nam zelo oteži življenje, vede ali nevede.
Kvaliteta našega življenja se lahko zelo poslabša.
Če je čutno zaznavanje zaradi kakega dogodka zmanjšano, ne zmoremo zadostno nadzorovati svojega telesa in s tem dejanj.
Če nam kaki dogodek okrni nadzor nad gibanjem, naša dejanja postanejo omejena in neučinkovita; povratne informacije postanejo nenatančne in zmedene.
Drug na drugega vplivata.
Naše zaznavanje sveta in naše počutje je okrnjeno, ravno tako kot naše ravnanje v svetu in delovanje našega telesa.

Vsakršno neravnovesje v čutilno gibalnem sistemu povzroči neravnovesje v telesu kot celoti.
Kadar mišice v enem samem udu postanejo zakrčene, zaradi te izgube nadzora in slabše usklajenosti delovanje mišično kostnega sistema, njihove naloge samodejno prevzamejo vsi drugi medsebojno povezani telesni deli.
Možgani to uredijo samodejno in podzavestno, da bi znova vzpostavili ravnovesje v celotnem sistemu.

Posledica trajne mišične zakrčenosti je bolečina.

Bolečina nas opozarja na grozečo ali dejansko okvaro telesa.
Ima močen čustveni vpliv in je podrejena učinkovitim kontrolam znotraj telesa in možganov.
Zaradi pomanjkanja časa, nerazumevanje delovanja telesa, zmanjševanje pomena učenja in raziskovanja in vedno večjih zahtev uma, funkciji bolečine pripisujemo popolnoma napačen pomen. Kot nekaj kar moramo čim prej odpraviti, ne pa na nekaj kar je tu za nas, da nas nekaj nauči. Poskušamo jo premagati, jo ignorirati, izklopiti na najrazličnejše načine ali pa se nanjo kar navadimo.

 

SMA – Membrana – Um

 

SMA je povezana z našo membrano in umom.
Je obrambna reakcija membrane na neracionalen um in z membrano neusklajeni um. Kaj to pomeni?

Telo deluje v realnosti, zaradi svoje materialnosti in mase mora spoštovati čas, gravitacijo in deluje po fizikalnih zakonih, po principih Newtonove fizike in termodinamike.

Čas določa zaporedje vseh telesnih procesov, nespoštovanje teh zaporedji vodi v neučinkovitost, bolečino, poškodbo in ne nazadnje bolezen.
Neravnovesje med njima zaradi različnega dojemanja in vpliva časa vodi v vse večje težave obeh.

Zavest (um) lahko prezre sporočila iz telesa, telo pa brez ukazov iz zavesti ne deluje.

 

Um nima mase in nanj gravitacija in čas delujeta posredno.
Um ne omejujeta čas in fizikalni zakoni, ampak znanje in domišljija.

V trenutku ste lahko z mislimi na drugem koncu sveta, v preteklosti ali v prihodnosti.

 

SMA v vsakodnevni rutini

 

Današnji način življenja omogoča in tudi zahteva od našega telesa vedno več.
Na razpolago imamo ogromno energije, ne pa tudi časa, da bi naše telo postopno prišlo do nevro-muskulaturnih sposobnosti, kar privede, da zaradi fizikalnih omejitev telo ne zmore izpolnjevati zahtev uma.
Naš um ne sledi opozorilom iz telesa ali pa jih zaradi SMA niti ne zazna več.
Tako se naše telo zakrči in s tem oteži pretiravanje uma.
Membrana ne sledi več navodilom uma.
Naš um to zakrčenost ( oteženo gibanje) sprejme, se nanjo prilagodi, jo avtomatizira, ne spremeni pa svojih zahtev in obremenitev.
Vendar zaradi sodobnega načina življenja, viška energije, pričakovanj, vedno večjih zahtev okolice do nas in nas samih do sebe, um še poveča pritisk, silo, voljo, vloži še več energije, da nadomesti neučinkovito gibanje, vse za dosego nekih ciljev, ki si jih je zadal um.
Ker imamo v današnjem času ogromno energije, gre to neravnotežje vzdrževati kar dolgo časa.
Vsekakor pa dokler akutne bolečine ne preidejo v kronične ali dokler ne pride do poškodb, vsekakor pa do entropije.

 

SMA in Ego

 

Membrano pa lahko zakrči tudi naš ego.

S tem omeji vpliv membrane na zavest.

Tako lahko nadaljuje nerealen odnos do okolice ali pa nerealno zaznavanje okolice.

Pojavi se lahko kadarkoli, lahko že v otroštvu, če nekdo živi v neurejenih družinskih razmerah, strahotnih okoljih kot je vojna.
Lahko pa privede do tega, da kot otrok nismo bili videni, slišani čuteni.
Zaradi slabih pogojev v nekem obdobju življenja so možgani prisiljeni v neka nujna dela ,da bi preživeli, kot so stres, težke izkušnje, ki prekinejo običajni zavestni nadzor nad čutilno gibalnim sistemom. Lahko hude nesreče, težke operacije.

 

Naš živčni sistem reagira na vse kar se nam zgodi v življenju.
Naši možgani reagirajo na dogodke in se nanje prilagodijo.

 

Če živimo omejeno in ozko, se prilagodijo na takšno življenje.Če nas veliko let mučijo tesnoba, strah, obup, se možgani prilagodijo temu.
Če doživimo kakšen šok, prebolimo hudo bolezen, se poškodujemo v nesreči, prestanemo zapleteno operacijo, se naši možgani odzovejo na to in se prilagodijo .

Če na drugi strani živimo polno, zadovoljno življenje, se možgani prilagodijo tudi na to.

Možgani so prilagodljiv organ.

Na dogodke se odzovejo tako, kot je potrebno za njihovo preživetje in neovirano delovanje.
Ker pa možgani nadzorujejo vse telesne funkcije , je telo kot celota odraz tega, kar se nam je zgodilo v življenju.
Tako je SMA neprijetna posledica določenih prilagoditev osrednjega živčevja na dogodke, ki so se nam zgodili v življenju.

 

 

Vir: Thomas Hanna, Somatika; Aeq.si