Sem ženska, stara 51. let, žena in mati šestih otrok. Imam 30. let delovne dobe kot učiteljica športa na osnovni šoli.
Moja senzorno motorična iluzija pred AEQ vadbo:
Življenje sem prepuščala usodi in skušala zaupati toku življenja na različne načine. Kadar mi ni uspevalo oz. sem se počutila izgubljeno, sem iskala podporo v različnih duhovnih knjigah, skupinah, delavnicah, v duhovnih učiteljih, v odločnih in samozavestnih osebah, v krščanstvu in Bogu. Uspevalo mi je nekako potovati skozi življenje na svoj način, čeprav se nisem zavedala, kaj počnem kadar mi uspeva in kaj se dogaja v meni, kadar mi ne uspeva. Pomen besede uspeva, je zame pomenil gibati se s tokom življenja preko vseh ovir in križišč.
Že precej hitro sem se zavedala, da me moji otroci učijo, mi kažejo lastne šibkosti in mi pomagajo na poti do sprememb pri sebi. Naučila sem se prilagajati okolici, biti ustrežljiva, vztrajna, pridna, delovna, nemoteča, zadovoljna, potrpežljiva, nekritična, sprejemati vse in vsakega. V tem vzorcu sem bila zelo uspešna, skoraj popolna. Lahko bi rekla, da sem bila zadovoljna s svojim življenjem, kljub občasnim padcem in vzponom, obdobjem stresa in miru, apatije in evforije, brezčutja in pretirane senzibilnosti…
Kot otrok sem bila vesela, trmasta, intuitivna, telesno spretna, vztrajna deklica. Pri prehodu v puberteto sem odklanjala sebe, svojo ženskost, senzibilnost, čutečnost, odšla sem v svoj svet, iz katerega sem v strahu opazovala ljudi in svet. Bala sem se jeze ljudi, agresije, brezčutja, nisem upala pokazati svojih čustev, svoje krhkosti in občutljivosti. Narava, plezanje, alpinizem, prijatelji, so mi dali zagon za življenje in smisel. V hribih sem našla mir in hkrati beg od tistega kar nisem sprejemala pri sebi, pri mojih starših, v svojem življenju.
Spoznala sem partnerja, ustvarila sva družino in verjela sem, da živim zadovoljno življenje do svojega 50. leta. V svojem telesu sem se vedno počutila najboljše takrat, kadar sem bila vitka, vzdržljiva in telesno aktivna.
Kadar so me odnosi v moji družini motili, sem se umaknila in odšla v naravo, v hribe, na sprehod, na kolo, v aktivnost. Tako sem sama sebe pomirila, sprostila napetost v sebi, predihala svoje nestrinjanje, nemoč, žalost, jezo, ljubosumje, bes in potem zopet nadaljevala do naslednjega umika.
Precej dobro sem uravnavala svoje notranje čustveno stanje, vsaj mislila sem tako, dokler nisem začutila potrebe, da pogledam globje znotraj sebe. Zanimalo me je kaj je moj notranji namen, kaj me potiska naprej, v čem je moj smisel, kako sem dejansko prešla skozi svoja krizna obdobja.
Želela sem ozavestiti kdo sem - v resnici, kaj želim, kaj je moj namen, kaj lahko spremenim in kako lahko izboljšam kvaliteto svojega življenja. Do vseh teh vprašanj so me pripeljali najini otroci, saj so mi izrazito kazali vse tisto, kar je bilo skrito v meni.
Odločila sem se za 10 tedenski AEQ program v živo »Kako delujem in zakaj tako delujem« pri Sabini. Poleg službe, šestih otrok, 40 km vožnje do Maribora in nazaj, to zame ni bil preprost izziv.
Na začetku sem se na vadbi lahko nekoliko oddahnila, saj sem imela končno čas zase vsaj en večer v tednu. Upočasnila sem svoje misli in telo. Sprva sem bila zadovoljna s seboj in ponosna, da zmorem opravljati vaje, slediti navodilom. Bila sem prepričana, da obvladam svoje telo, saj sem vsestransko telesno aktivna. Vendar sem težko zaznavala minimalne premike, bila sem nestrpna zaradi majhnih amplitud in počasnih gibov. Tega nisem bila navajena iz športa.
Moja pozornost je bila razpršena, misli so tavale, fokus na telo in zavedanje je bil slab. Vključevala sem mnoge mišice, ki niso bile potrebne. V prvih tednih AEQ vadbe sem pri sebi zaznavala hitenje, primanjkovanje časa in miru, odlaganje problemov, zamujanje, zadržanost pri izražanju svojega mnenja, ugajanje. Podrobno opisovanje telesnih občutkov se mi je zdelo pretirano, zato sem to opravila bolj na hitro. Pri dihanju sem lahko podaljševala vdih, pri dolgem izdihu pa mi je zmanjkovalo zraka. Tekmovala sem s seboj, se primerjala z drugimi. Zaznala sem razliko v levi in desni strani telesa, slabo sem zaznavala bočno stran telesa. Ustrezati sem želela okolici, hotela sem biti brez težav, ne obremenjevati drugih s svojimi nepomembnimi težavicami, smatrala sem, da jaz sploh nimam problemov v primerjavi z drugimi udeleženci v skupini.
Po približno petih tednih nisem več čutila takšnega navdušenja nad vadbo, dobila sem celo malo telesnega in umskega odpora. Telo me ni ubogalo, hotelo je po svoje, misli so se upirale teoretični razlagi. Podzavest je delovala tako, da sem zamudila na vadbo. Imela sem strah pred glasom v sebi, umaknila sem se v počasnost, vstran od vseh.
Čakala sem, da se sprememba zgodi zunaj mene, da pride od drugih. Kadar sem delala vaje sama doma, sem se hitro izgubila v svojih mislih. Pričele so se spremembe glede komunikacije doma in v službi, prišli so trenutki ko smo se pogovarjali o resničnem življenju, dobila sem potrebo po tem, da občasno izrazim nekaj iz sebe. Začele so me motiti stvari doma (glasnost, prižgana televizija pred spanjem, partnerjeva apatičnost, utrujenost,,,).
Občasno sem začela zaznavati svoje resnično delovanje s partnerjem, z otroki, z ljudmi nasploh. V konkretnih situacijah sem opazila svoje ustrezanje, ignoriranje svojih potreb, neizražanje sebe, prepuščanje usodi, zaznala sem svoje strahove, slabo komunikacijo v družini. Nisem se znala postaviti za otroke pred drugimi, nisem izražala svojega mnenja, nisem bila prepričana kakšne meje postaviti sebi, otrokom. Moja podpora je bila včasih reševanje njihovih težav, stiske starejših otrok sem vzela za svoje.
Imela sem površinske odnose s starši. Nisem upala slediti in izražati svojega notranjega glasu, nisem bila sigurna v svoje telo, bala sem se svoje drugačnosti. Zavedala sem se, da sem v nekem obdobju življenja postala nevidna, nepomembna, brezčutna, ker sem hotela ustrezati staršem in okolici. »Kradla« sem si čas, prostor, mir in tišino zase v lastnem domu. Zavedala sem se strahu pred svojo občutljivostjo, postala sem bolj čuteča, tako kot je to bilo v nosečnosti, v prvih zaljubljenostih…preden sem postala nedostopna, zavita v lupino in oklep.
Smatrala sem, da ljubezen pomeni - biti dober, popustljiv, na razpolago, priden, ubogljiv, nemoteč. Smatrala sem, da me bodo ljudje imeli radi, če bom takšna. V nekem obdobju vadbe sem pogrešala preteklost, stare čase, stare prijatelje, sorodne duše, počutila sem se osamljeno. Vprašala sem se ali bi se morala nazaj spremeniti, da se mi vrnejo tisti, ki jih pogrešam. Bi morala ostati takšna kot sem bila preden sem se zavedala sebe?
Na vadbi smo govorili o svojih občutkih iz telesa, o tem kaj se dogaja. Sabina je vzpodbujala pisanje, vendar dolgo časa nisem vedela kaj naj pišem, kako naj se lotim, kaj naj vprašam sebe, njo? Izmikala sem se govorjenju o sebi, pisanju o sebi, smatrala sem, da se mi nič ne dogaja, čeprav so nekateri v skupini že govorili o svojem notranjem dogajanju. Opazovati sem začela sebe skozi dan in svoje vzorce delovanja. Opazila sem dolgotrajno »premlevanje istih misli«, puščanje odločitev v megli. Velikokrat se nisem mogla odločiti kaj je prav zame, nisem vedela kje v meni je odgovor. Opazovala sem sebe v tej nemoči in težko mi je bilo. Bila sem zmedena, čutila sem svojo neodločnost, bila sem v zavedanju svojih šibkosti in to me je bolelo.
Sabina mi je dala razumske razlage, me vodila do mojih občutenj, me potiskala naprej, od koder sem sama bežala. Ob koncu 10 tedenskega programa sem dosegla globoko zavedanje sebe, zavedala sem se svoje resnice, začela sem povezovati, se opazovati, ohranjati zavest, nisem se več izogibala težkim čustvom, pričela sem se v takšnih situacijah opazovati. Poskušala sem narediti spremembe, vendar nisem vedela kako naj začnem. Za vse to kar sem naredila do takrat sem se po navodilih Sabine nagradila s časom zase, odhodom v zasneženo naravo na turno smuko. V resnici pa se še nisem povsem zavedala kako veliko sem naredila zase, za moža in najine otroke.
Po 10 tednih vadbe sem začela raziskovati svojo preteklost. Poglobila sem se v odnose znotraj primarne družine (matere, očeta in brata). Dobila sem željo, da poglobimo odnose. Opazovala sem najin partnerski odnos in vpliv na najine otroke. Sproti sem zaznavala dnevne dogodke, ki so se me čustveno dotaknili, iskala in raziskovala sem vzroke. Skušala sem ubesediti svoje občutke in misli.
Sabina me je usmerjala z vprašanji in razlagami, s katerimi sem skušala razumeti dogajanje v sebi. Podobnih situacij sem se zavestno skušala lotiti drugače, na drug način, zavestno sem skušala raziskovati, izvesti boljše, iskati povezave. Nisem dovolila, da gre po svoje.
Po večerni vadbi se je pogosto zgodilo, da sem se zbujala zgodaj zjutraj, dobivala odgovore, zaznavanja iz preteklosti, občutke sebe v otroštvu, najstništvu, partnerstvu…
Med vadbo doma sem pričela raziskovati, iskati nove položaje, popuščati napete mišice in podaljševati nekatere zategnjene mišice. Dobila sem povsem nov občutek v telesu, našla drugačne, sproščene občutke iz telesa. Vse to je v meni spontano vzpodbudilo solze, intenziven jok, iz mene so prišla močna čustva, občutki, besede, povedi, odgovori, …
Občasno mi je po vadbi izbruhnila globoka žalost, ki je bila intenzivna in boleča. Moje faze raziskovanja znotraj sebe so dobile konstanten ritem, in sicer najprej pride na površje nek čuden občutek, ki se zgodi po vadbi, po umiritvi telesa, ležanju na tleh, predajanju in ob samoopazovanju. Dovolim, da pride neznan občutek na površje, sledi olajšanje, spomin na dogodek, čustvo ob dogodku, zavedanje, razočaranje, zmeda, pogled v realnost, spoznanje, iskanje načinov, odziv okolice, občasen obup in iskanja vprašanj o sebi…Sproti zapisujem občutke, potem me Sabina vodi, da pridem do odgovorov znotraj sebe. Ko ubesedim, govorim, izražam, mi postane lažje. Ko pišem si dvigujem čustveno zrelost, povezujem in bolje razumem kaj se mi dogaja. Doma me pogovor z možem pomiri, čeprav tega nisva navajena. Jaz občasno čutim potrebo, da mu povem kaj se znotraj mene dogaja, on je zmeden in ne ve kako naj reagira. Želim samo to, da je ob meni. Zaznavam najine najtežje trenutke iz preteklosti, kjer sem bila prizadeta, kjer me ni razumel in podpiral. Povem mu vse, kar sem takrat potisnila v svoje telo, vsa svoja globoka čustva žalosti, jeze, ljubosumja, besa, strahu…čeprav sem mislila, da tega ni več v meni, da je odšlo in izginilo.
Opažala sem stvari, ki me motijo pri možu, starših, sodelavcih, prijateljicah.. Spraševala sem se od kdaj je tako, vendar zdaj vem, da se samo bolj zavedam kaj se v resnici dogaja okoli mene in v meni. Moje oči resnično vidijo druge stvari, ušesa so izostrena za druge besede in povedi, občutki v meni so drugačni in možgani drugače dojemajo. Moja pozornost je usmerjena drugam, nekaterih odzivov ni več, jih pričakujem pa jih ni, so izbrisani…Vedno bolj se zavedam sebe, cele sebe, z vsemi svojimi sencami, nezmožnostmi, zablodami (SMI), vsemi potenciali, lastnostmi, ki mi omogočajo spreminjanje sebe na boljše in s tem moj svet in svet okoli mene.
Zaznam svojo resnico v stiku z avtoritativno osebo, svoje strahove, stiske, skrbi, negotovost svojih staršev in njihove skrbi. Ozavestila sem svoje strahove in celo spoznala strahove svojih prednikov, ki so odzvanjali v meni in niso sovpadali z dogodki in življenjem v katerem živim. Zaznam svoje pretirano posvečanje okolici, svojo vlogo reševalke, ki sem jo igrala v prvotni družini. V ljudeh spoznavam klic po reševanju, to je moj vzorec iz družine.
V nekem trenutku je iz mene prišel grozljiv strah pred pomanjkanjem denarja, občutek revščine, ki ni bil povsem realen. Po navodilih Sabine sem dala pozornost mojemu odnosu do denarja in obilja. Opazovala sem svoje občutke pri dajanju in prejemanju denarja.
Spoznam, da se občasno omamljam v nemoč preko športa, postanem utrujena in me nič več ne moti v odnosih in okolici. Na ta način za nekaj časa pozabim na probleme. Zdaj se skušam podati v športno aktivnost z občutkom do telesa in z občutkom do čustev v meni. Ne želim si več maksimalnega napora, ker takrat vključujem še več nepotrebnih mišic in delam še večjo napetost znotraj sebe. Kadar sem bolj parasimpatična, globoko umirjena, kadar sproti rešujem svoje probleme, nimam več takšne potrebe po telesni aktivnosti. Skozi šport sem izdihala jezo, bes, notranje nezadovoljstvo, zdaj je tega manj. Gibanje mi občasno postaja dodaten užitek in sprostitev. Pri teku, hoji, plezanju je moje telo bolj učinkovito, med aktivnostjo zavestno sprostim drobne napetosti (ramena vstran od glave, sprostim desno zadnjično mišico, poravnam trup, sprostim čeljust…).Imam občutek, da je moje telo razdeljeno na več delov, da deluje bolj posamič, hkrati pa bolj kot celota.
Dobivam več občutkov iz telesa, večje zaupanje vase, opažam spremembe, dobivam večji občutek vrednosti. Skušam se pohvaliti, sprejeti pohvale in komplimente z zadovoljstvom ob praznovanju osebnega napredka.
Berem predlagane knjige, ki mi dajejo vpogled v psihično širino ženske, njen čutni svet, v sloje ženske duše, vpogled v zavedanje, razumevanje, čutenje, spreminjanje sebe. Iz telesa začutim vrednost, to čutijo tudi moji otroci, v družini se dogajajo spremembe. Zaznala sem kako močno s svojim nemirom vplivam na otroke, sploh najmlajše, ki se direktno odzovejo s slabo koncentracijo, hiperaktivnostjo, nasprotovanjem, …Ko delam jaz spremembe, se najprej začnejo spremembe pri najmlajših otrocih, ki so moje ogledalo. Zdaj lažje dovolim, da otroci sami urejajo svoje težave in skušam brez nasvetov dovoliti, da delajo napake.
Ne počutim se slaba mati, če ima moj otrok težave, to je njegova pot. Ostajam mirnejša ob nesoglasju otrok, njihovih izbruhih jeze. Naenkrat je več časa za pogovor, opazim celo, da me poslušajo, kadar govorim, sem umirjena in govorim iz sebe. Bolj pogosto me objemajo, prihajajo po tolažbo k meni, začutijo me, predajo se mi, vedo da zmorem in to jih umiri. Starejši otroci mi počasi začenjajo vse bolj zaupati osebne stiske, strahove, travme, različna stanja, ki jih plašijo in motijo v vsakdanjem življenju. Jaz jim zmorem prisluhniti, biti zraven in ne reševati, opazovati sebe, svoje občutke in takrat se zares dogajajo spremembe. Povem jim svoje zgodbe, povezujem svoje občutke iz tistih obdobij in to nas zbliža. Govorim iskreno, ni me sram priznati svojih slabih odločitev in občutkov. Otroci so pričeli urejati stvari, ki jih motijo. Včasih jim uspe, včasih jim ne, kakorkoli, delajo svoje premike. Ljudje mi začenjajo zaupati, se obračati name. Čutijo mojo moč, zmožnost, da prenesem močna čustva.
Moj odnos in občutek do otrok, ki jih poučujem v šoli se je spremenil. Vedno bolj razumem zakaj je telo otrok zakrčeno, zakaj jim telo ne omogoča, ne dopušča določenih gibov, zakaj se v njih nabira jeza, bes, nemoč…skušam poiskati načine, da se začenjajo zavedati svojega telesa, občutkov in čustev. V pedagoške ure sem vključila več igre, naravnega gibanja, sodelovanja, sočutja, sproščenih aktivnosti v naravi, gibalnih nalog za ravnotežje, koordinacijo in senzorno-motorične povezave. Moja podzavest je zadovoljna, ker sem v vlogi rešiteljice, vendar moram biti pozorna koliko dragocenega časa sem pripravljena podariti drugim in kako se ob tem počutim. Zavestno moram ohranjati sebe in delati z ljubeznijo do sebe in drugih.
Svoja zaznavanja poskušam sproti analizirati, povezovati s teorijo, znanjem in zapisati bistvene besede in povedi.
Zavedam se, da sem ženska, zrela, izkušena, modra, usidrana, prisotna, vedno bolj umirjena. S tem sem lahko vzor mlajšim generacijam. Zavedam se, da bežanje v iluzije na silo ustavlja čas (biti mlada, biti najstnica) in dolgoročno deluje kaznovalno.
V svoji zreli dobi ženske sem edini človek, ki lahko spreminja samo sebe in se hkrati omejuje in ogroža. Smisel nas zrelih žensk je, da ohranjamo notranji mir, parasimpatičnost v sebi, delimo izkušnje, modrost, nauke, besede modrosti, delujemo na svojega moža, na svoje otroke, na ljudi okoli sebe. Ko je ženska v hormonskem neravnovesju ji najbolj pomaga, da ohranja mirnost s pomočjo globokega zaznavanja in spreminjanja sebe.
AEQ metoda vzpodbuja mojo zavest k razmišljanju o meni sami. Z razlago, teorijo, vedno bolj dojemam moje delovanje navad (vzorcev). Ko mi uspe najti nov način razmišljanja o sebi, se zgodi sprememba in hkrati možnost, da naredim nekaj drugače, boljše, kvalitetnejše. Za vse to potrebujem veliko časa, energije in pozornosti. Moje spremembe gibanja povzročajo spremembe vedenja, te pa spremembe izražanja. Preko vaj sem prišla do boljšega počutja, večje mišične sproščenosti, večje učinkovitosti v hoji, teku, sedenju, gibanju nasploh. Dobila sem večje zavedanje kaj vse je v mojem telesu. Dobila sem občutek kako podzavestni del mene obvladuje moje gibe, vedenje in izražanje.
Zaznala sem spremembo odnosa do časa, pozornost do sebe, večji občutek kaj počnem in kaj počnejo drugi in zavestno pozornost na posledice dogajanja.
Moji občutki so glavni vir za odnose in le preko pozornega zaznavanja svojih občutkov lahko gradim globje in pristnejše človeške odnose. Zavedam se kako vse to vpliva na moje otroke in kako sočasno tudi moji otroci delajo spremembe pri sebi. Zavedam se, da je to največ kar lahko naredim za svoje otroke in njihovo prihodnost. Odnos s partnerjem postaja drugačen, več urejava sproti in hitreje izražava čustva, čeprav nikakor ni vse preprosto in lahkotno. Moj odnos s starši je postal pristnejši, bolj razumem zakaj sta delovala tako kot sta in ju ne obsojam. Sprejemam svoj del njiju v sebi, zato nam je skupaj lepše.
Pri AEQ metodi mi je všeč prav ta povezava med občutki iz telesa, čustvi, odnosi in dodatno razlago v danem trenutku. Mislim, da je to najboljša kombinacija.
Sabina je zavzeta, v celoti prisotna, povezuje vsa svoja znanja, izkušnje in teorijo, ima prefinjeni občutek kdaj in na kašen način dotični osebi postaviti vprašanje, jo vzpodbuditi ali potisniti iz lastnih vzorcev. Svoje delo opravlja iz srca in se zavzema za kvalitetnejše življenje in odnose. Zares zaznava in podpira vsak drobni napredek posameznika.
Delo v skupini mi je ogromno prispevalo k razumevanju sebe, to je bil zaklad in varen krog zaupanja.
Še vedno začutim svojo nemoč, močna razdiralna čustva, ki me prevzamejo, vendar moje zaupanje v svoje telo in občutke je močnejše, ne poruši me neuspeh, iz lastne izkušnje skušam vzeti nekaj kar me požene naprej, poiščem način in svojo pot. Naprej me potiska želja in volja, da vsak moj notranji premik, droben korak vpliva na moje otroke in generacije v prihodnosti.
Darja Hitrec, 52 let
