Pri 24ih so mi prvič diagnosticirali hernio diska v ledvenem delu.
Pri 43 sem bila pred operacijo hernije. Vmesno obdobje sem si sama stanje poslabševala, zaradi nepoznavanja telesnih sistemov. V dobri veri, da delam zase najboljše.
Trditev, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni, je zelo resnična, le da se je ne zavedamo.
Naša hrbtenica je bila ustvarjena, da zdrži fizične obremenitve, ne pa desetletij potlačenih čustev, tihega stresa, toksičnih odnosov, vlog, ki sem jih prevzemala, ker sem mislila, da moram.
Leta sem hodila od strokovnjaka do guruja, iskala, spraševala: kaj je narobe z mano? Zakaj se počutim, kot se počutim?
A nihče me ni vprašal:
Kakšne odnose živiš?
Kje izgubljaš svojo moč?
Kje si pozabila nase?
Moje otroštvo je bilo “popolno”.
A popolno ne pomeni zdravo.
Popolno ne pomeni, da sem znala začutiti sebe.
Popolno pomeni: naučila sem se igrati vlogo, zategniti mišice, potegniti čez sebe nevidni oklep, ki me je držal pokonci – in me počasi lomil.
Od majhnega sem se učila ugajati.
Ko sem bila otrok, so se meje med tem, kdo sem jaz in kaj drugi pričakujejo od mene, počasi zabrisale.
Dogodki, ki bi morali pustiti bolečino, so me naučili nekaj drugega: kako zmrzniti, kako se ne čutiti, kako preživeti.
Možgani so se učili, da je bolj varno reči ja, kot postaviti mejo. Da je bolj varno biti tiho, kot tvegati konflikt.
Ko danes gledam nazaj, vidim, da nisem zmrznila samo psihično. Zmrznilo je moje telo.
Moj živčni sistem je bil leta ujet v funkcionalni freeze: na zunaj sem delovala, skrbela, delala, dajala, uspevala – znotraj pa sem bila omrtvičena. Odvisna od zunanjih impulzov, od zunanjih odobravanj.
To je pustilo posledice na telesu.
Hernija diska, kronična utrujenost, izčrpanost.
In sladkor/ prenajedanje.
Moja dolgoletna odvisnost od sladkorja in prenajedanje, to ni bil problem hrane.
Bil je način, kako je moj živčni sistem iskal stimulacijo, adrenalin, da sem zmogla. Ta odvisnost je bila rešitev, ki jo je moje telo nezavedno vzpostavilo, da je lahko kljub nezavedni zmrznitvi od znotraj, zdržalo vsakdan.
Danes vem: brez poznavanja svojega živčnega sistema, brez razumevanja, kaj se dogaja z mano, zakaj reagiram kot reagiram, ni prave poti naprej.
Ni dovolj brati knjige, delati vaje, ponavljati afirmacije.
Če telo ostaja ujeto, če zamrznitev ni prepoznana, vse spremembe ostajajo samo na površini.
Potrebovala sem dosti časa in novih izkušenj, da sem dojela, da imam dovolj energije le, ko sem avtentična. Vse drugo me izčrpava.
Dolga leta mi ni bilo jasno, kaj spontanost in avtentičnost sploh pomenita. Ne zato, ker ne bi razumela - ampak, ker nisem čutila svojega telesa.
Živela sem iz naučenih, avtomatiziranih vzorcev, ki sem jih izmojstrila nezavedno.
Bila sem funkcionalna. Prilagodljiva. In prepričana, da tako pač življenje deluje - nezavedno.
Ko se mi je življenje vedno znova postavljalo na glavo, nisem razumela zakaj. Telo sem dojemala kot največji sovražnik, ki me ustavlja.
Danes vem, da me je telo ustavljalo,
da bi se končno začela poslušati.
Avtentičnost se ni zgodila v glavi.
Zgodila se je v telesu – in še danes se je učim.
Označila sem se za empata. A to je le zgolj preživetveni mehanizem. Izmojstrila sem čutenje drugih, njihove potrebe, njihove želje in jih zadovoljevala. Bolj kot sem bila pri tem, uspešna, manj je bilo moje telo ogroženo. Nisem pa vedela, da bolj kot čutim druge, manj čutim sebe. Da človek dojame to dinamiko, mora imeti ogromno znanja, predvsem pa ponovne povezave s svojim telesom.
Zdaj razumem, kaj pomeni narcistična dinamika in zakaj pride do nje. In kako je mogoče, da sta si narcis in empat enostavno usojena. Posledice pa uničujoče.
Vsa dejanja, zavestna ali nezavedna, imajo svoje posledice. Ta so me pripeljala do psihično in čustveno naporne ločitve, razpada družinskega podjetja, finančnega poloma. Daleč najbolj pa me je zaznamoval odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo. To je odnos, ki uničuje človeško dušo. V iskanju odgovor kaj je narobe z mano, kaj počnem narobe, sem porabila na tisoče in tisoče ur raziskovalnega, izobraževalnega in praktičnega dela na sebi. Da lahko danes analitično pišem o tem, sem se soočala s čustvenimi stanji in senčnimi deli sebe. Dosti sem spremenila, dosti še moram. Nisem pa še odkrila od kje vsa ta moč, ta ogenj v meni, ki me žene naprej.
Postala sem licencirana učiteljica joge v Sloveniji. Učila sem se joge iz prve roke v Indiji pri Sadhguruju, v Isha joga centru. Meditacija je bila moja dnevna praksa. Končala sem šolo za bioterapevte pri Neli Rep in Marjanu Ogorevcu.
Tako sem leta 2018 začela svoje življenje znova. Zopet. Zapustila varno, dobro službo, ki me je izčrpavala in se podala na samostojno podjetniško pot, zopet sem začela iz nule. Eno težjih dejstev zame, ki sem ga morala sprejeti je bilo, da življenje ne poteka po željah moje glave. Vedno znova sem dojemala kako me želje glave vlečejo v eno smer, želje telesa pa v drugo smer. Dejstvo je, da vedno zmaga telo. Prej, ko bi to sprejela, prej bi si olajšala življenje.
Danes ne iščem več rešiteljev.
Ne verjamem več, da obstaja ena metoda, ena rešitev, ena oseba, ki bi imel odgovore na naša kronična stanja.
Danes ustvarjam varen prostor.
Prostor, kjer človek lahko odloži svoj oklep.
Kjer se lahko prvič umiri in samo je.
Kjer se najprej učimo umiriti, ustavljati – si damo priložnost, da začnemo slišati svoj resnični jaz.
To ni hitra pot.
To ni lahka pot.
Ampak to je pot, ki vodi nazaj k sebi.
K svojemu telesu. K svoji živosti. K svoji moči.