Brez varnosti v telesu ni sprememb
To sem dojela po letih dela s telesom. Ne v knjigi. Ne na predavanju. Skozi telo. Skozi izkušnjo. V napetostih. V trenutkih olajšanja. V trenutkih, ko sem mislila, da sem že »razumela«, pa telo ni sledilo.
Lahko hodimo na delavnice, beremo knjige, delamo tehnike – a če telo ne čuti varnosti, bo vedno v obrambi. V zadržku. V preživetju.
Varnost ni to, da »nimamo stresa.«
Varnost je to, da smo lahko prisotni, tudi ko nas nekaj boli.
Da ne bežimo pred sabo.
Da lahko čutimo, kaj je naše – in kaj smo samo prevzeli od okolice.
To je temelj mojega dela.
Sem prostor, kjer ni treba biti »prav.«
Sem prostor, kjer se začnete najprej umirjati.
Kjer ste lahko samo – človek.
Ne naloga.
Ne projekt.
Ne načrt.
Ne rešujem. Ne popravljam.
Držim prostor, da telo samo začne spuščati.
In takrat se zgodi sprememba – ne kot zahteva, ampak kot posledica tega, da končno smete biti.
To je počasno delo. Tiho delo.
A hkrati najbolj močno delo, kar jih poznam.
Če vas kliče, ste na pravem mestu.
Na poti nazaj k sebi. Ne skozi glavo – ampak skozi telo.
Stresni odzivi: Kako nastanejo – in kako gremo ven iz njih:
Ko otrok odrašča v okolju, kjer ni čustvene varnosti, kjer ni prostora za izražanje občutkov, kjer je prisotna grožnja – fizična, psihična ali emocionalna – se nauči preživeti.
Telo se avtomatsko prilagodi: aktivira se simpatični živčni sistem in s tem tudi osnovni odzivi preživetja:
-
boj – aktivno spopadanje z nevarnostjo,
-
beg – umik pred ogrožajočo situacijo,
-
zmrznitev – ko telo otrpne, ker ne more ubežati,
- ugajanje – ko skušamo nevtralizirati nevarnost z izbrisom sebe.
Ti odzivi so rešitev – a dolgoročno postanejo ujetost.
Telo začne verjeti, da je nenehna pripravljenost edino varno stanje. To pomeni, da živimo z napetimi mišicami, z visoko napetostjo, z občutkom, da "nekaj ni ok", da moramo stalno nekaj – dokazovati, popravljati, nadzorovati.
Telo, ki ne pozna miru, miru ne zna več iskati.
In ker nimamo kapacitete za pomiritev, iščemo pomiritev v zunanjem svetu: v hrani, v zaslonih, v odnosih, v nadzoru. A nič od tega ne zdrži. Ker ne more. Ker ni ustvarjeno za to.
Kako izstopimo iz stresnih ciklov?
Ne s tem, da jih premagujemo.
Ampak s tem, da gradimo novo kapaciteto.
To pomeni:
-
da se začnemo učiti, kako zdržati stik s sabo brez bega,
-
kako v telesu zdržati občutek brez, da ga takoj "popravimo",
-
kako začutiti svojo notranjo tišino, mir, ki ne pomeni praznine – ampak prostor.
Kapaciteta živčnega sistema, da predela občutke in dražljaje, se ne gradi z naporom, ampak z varnostjo. Ko telo ve, da je varno – takrat začne spuščati. Takrat postane odzivno, ne reaktivno. Takrat ne išče več adrenalina, ampak mir. In v miru pride jasnost.
To ni samo nadzorovanje stresa.
To je življenjski obrat.
Iz preživetja – v življenje.
Koregulacija: Ko naše telo začuti, da ni več samo
Človeško bitje ne zraste samo. Telo se razvija v odnosu – in tako se razvija tudi naš živčni sistem. V varnem stiku, v zrcalu drugega človeka, ki nas vidi, sliši, sprejme.
Koregulacija pomeni ravno to: da nekdo drug v vaši bližini drži mir, ki se prenese na vas ki vas pomiri. Da ima vaše telo možnost doživeti izkušnjo, da ni treba vsega nositi samo.
Ko imamo ob sebi nekoga, ki nas ne sili, ne popravlja, ne rešuje – ampak samo je z nami – se naš sistem začne uravnavati. Počasi. Nežno. Zdravo.
In takrat, ko se telo končno začne pomirjati, ko se za hip zazdi, da je varno – pridejo na površje občutki, ki jih nismo zmogli nositi, ko smo bili sami: to sta sram in krivda. Za koliko stvari nas je sram, se počutimo krive. Prepričujejo nas, da nismo dovolj, da smo napaka, da moramo trpeti.
Vendar prav v tej točki, ko pride sram – je priložnost. Sram ni znak napake. Je znak, da telo končno čuti, da je varno dovolj, da razkrije, kar je potlačeno. Da pusti, da nekaj zapuščenega spet dobi stik.
In če imamo ob sebi človeka, ki tega ne presoja, ampak sprejme... se lahko začne zdraviti nekaj zelo globokega.
To je moč odnosa. In moč življenja onkraj preživetja.
Odvisnost je odziv telesa, ki ni našlo varnosti znotraj sebe.
Odvisnost je neke vrste kontrola. Je način, kako telo govori: “Ne znam se umiriti, ne vem, kako naj se pomirim, pa me je strah.” To je osnovni vzorec: kadar notranja varnost manjka, telo poišče nadomestke.
Pomislite nase:
Kje v svojem življenju ste ujeti v odvisnosti — od hrane, čustev ali vedenj?
Kje nehote v odvisnost potiskate druge — pričakujete, da bodo drugi vam napolnili notranjo praznino?
Od česa bežite s takšnim vedenjem?
Kaj bi bilo drugače, če bi vaš živčni sistem zares poznal občutek notranje varnosti?
Odvisnost vedno izhaja iz varnostnega primanjkljaja. Je vaš “coping mechanism” — preživetvena strategija, ko telo ne zna drugače.
Pomirjanje z zunanjo stvarjo (kot je hrana, alkohol, perfekcionizem, skrolanje, delo …) ni neuspeh — je signal, da notranja stabilnost manjka.
Ko začnemo raziskovati varnost v telesu, se odvisnosti postopoma razblinjajo. Ko živčni sistem ne rabi več zunanji nadomestek, se sprosti. Ko je telo dovolj varno, začne govoriti svojo resnico … brez mask in impulzov.
🔸 Pomembno je: če želimo resnično govoriti o varnosti, moramo pogledati odvisnosti. So znak, kaj še ni urejeno.
🔸 Če ne začenjamo tukaj, varnost ostane zgolj ideja, lažen cilj.
🔸 Ko se varnost vzpostavi v vas, se odvisnosti ponovno usmerijo nazaj v življenje — v zavedanje, ne v bežanje.
A če iščete nov začetek, je tukaj več — je lahko proces, kjer začutite varnost, se znebite navad, ki vas omejujejo, in prepoznate, kdo ste, ko telo spet dobi glas. Za to je potreben prostor, čas, pogum in vodstvo.
Vas je telo nagovorilo?
Če ste se prepoznali v besedah, občutjih, če ste zaslutili, da telo želi nekaj več, potem je morda čas, da se srečava. Ena na ena. V prostoru, kjer ste lahko točno taki, kot ste.
To je proces. Srečanja, kjer začnete graditi stik s sabo. Kjer ni pritiska za spremembo, ampak podporno okolje za postopno vračanje k sebi.
Če čutite, da je zdaj pravi trenutek — mi pišite.
Vaše telo že ve, če je to tisti pravi korak.
Sem Sabina Musar.
Dotikam se teles – dobesedno in v prenesenem pomenu.
Prevajam govorico telesa. Poslušam zgodbo, ki jo telo pripoveduje – tudi takrat, ko vi še ne znate ubesediti. Pomagam vam odkriti, kaj vse je v vašem telesu, pa tega ne veste. Kaj vse nosite v sebi, kar sploh ni vaše.
Moje delo ni popravljanje. Ni svetovanje. Je prostor, kjer se začne globoko poslušanje. Kjer postanete bolj zavestni uporabnik samega sebe. Kjer telo dobi mesto, kjer je lahko slišano.
Samo, ko razumemo sebe – se lahko tudi zares uporabimo. Zavestno, nežno, močno.
To je moje poslanstvo. In moj zavesten dotik.
Telo ni problem, ki ga je treba rešiti – je zemljevid, ki čaka, da ga preberete.