Ta svet ponuja preveč kakovostnega življenja, da bi ga zgolj zdržali in preživeli.
Na vprašanje v anketi kaj je vaš največji problem, je v 80% odgovor odnosi doma ali v službi. Moj odgovor je: Odnosi niso problem, problem je živčni sistem, ki se ne počuti varno.
Pripravila sem daljši članek, ki ni lahek.
Čas branja je nekje 15 min. Če pa se želite poglobiti, pa je lahko to vaša tema za naslednjih nekaj tednov ali mesecev.
Moj namen je, da vam pomagam razumeti in razširiti zavestno delovanje lastnega živčnega
sistema, v katerem je preveč naboja stresa in travme, zato se počuti konstantno ogroženo.
Odnosi so zato zahtevni, težki. Ne moremo spreminjati druge, lahko pa začnemo z regulacijo
lastnega živčnega sistema, kar pomeni, da najprej vzpostavimo odnos do sebe.
Kako ključno sta povezana živčni sistem in odnosi?
Zakaj so odnosi tako zahtevni?
Kako regulacija živčnega sistema izboljšuje odnose?
Odnos je telesu nekaj najbolj naravnega. Ima vse instinkte kako biti v odnosu, v odnosu s
sabo, z deli sebe, s svojimi senzacijami, čustvi, z drugimi, z življenjem.
Odnosi so tisti, ki v telo pripeljejo biologijo in biokemijo stresa ali pa sprostitve.
Stres ustvari čustveno energijo v vas, da upravljate z njo, da urejate odnose. Stres vam da
čustveno moč, da se izrazite, da uredite. Ko uredite, se lahko sprostite.
Sliši se super, ne. In tu pride do razumevanja podzavestnih delovanj našega živčnega sistema v ospredje. Kar pomeni, da moramo najprej razumeti, poznati in urejati odnos s sabo – do sebe.
Naravno je, da smo izpostavljeni odnosom, saj prav skozi odnose reguliramo svoj živčni sistem.
Tako se naše telo nastavlja, uravnava, stabilizira, normalizira, sodeluje. Skozi to se telo uči živeti in potem tudi živi in se razvija na boljše. A za to moramo upravljati z lastno čustveno energijo.
NALOGA: Opazovanje razlike med telesom in glavo:
Zdaj vem, da se moje telo želi naravno odpreti, želi se povezati, želi čutiti.
Moja glava pa kriči: Ne! Ne! Ne! Ogrožena sem!
In to postane stalen boj med naravnim in nenaravnim.
Tako porabim ogromno svoje energije za vzdrževanje notranjega boja.
Vsa ta čustvena energija, ki se proizvaja v nas s stresom, ki je
namenjena za urejanje odnosa z drugimi, jo porabljamo za vzdrževanje konflikta s sabo, za
zatiranje te čustvene energije. Stres se samo kopiči, zato ostajamo zataknjeni v času. Nimamo
več pozitivnih izkušenj. Ta so nujna za občutke veselja, ljubezni, užitka. To kar ta svet ponuja.
Naše življenje pa postaja boj za preživetje iz dneva v dan. Sebe izgubimo.
Seveda pa ima na to vpliv tudi naša preteklost, otroštvo, ker bolj kot je bila naša preteklost neuravnovešena, večji je ta boj v nas.
Ko sem začela to opažati pri sebi, sem dojela, kako močno sem bila odrezana od svojega naravnega telesnega nagona po povezanosti.
To je ustvarjalo konstantno ogroženost. Ljudje so mi predstavljali ogroženost. Tega se prej
sploh nisem zavedala.
To pomeni za moj živčni sistem, da je konstantno aktiviran, kar pomeni, da sem konstantno v stresu, preplavljena sem s čustvenimi naboji. Če pa sem skos v stresu, potem se borim za življenje, ne pa živim.
Logično sem sklepala, da je najbolje zame, da se umikam ljudem. Kar pa je v nasprotju z mojimi naravnimi telesnimi potrebami.
Da bi začela izražati svojo čustveno energijo? Kaj je to? Tega dolgo nisem razumela.
Razumemo zdaj bolj zakaj je danes toliko anksioznosti, psihičnih in čustvenih težav?
Ključno vprašanje k napredku - Ali ima moje telo kapaciteto za varnost?
Ker če telo nikoli ni razvilo kapacitete za varnost, vse kar telo počne je kopičenje stresa.
Samo vprašam vas, kdaj ste se lahko varno izražali? Če se nikoli niste mogli, vaše telo ne ve kaj je sprostitev.
Telo pa ni stroj, zato se začnejo kronične bolečine, ki jim nihče ne najde razloga, psihična stanja in čustvene preobremenitve, ne znamo pa priti ven iz tega.
Živčni sistem se razvija v odnosu.
Če v zgodnjih odnosih ni bilo stabilnosti, predvidljivosti, ni bilo koregulacije.
Koregulacija pomeni čutiti se varno ob drugem telesu.
To pomeni, da nismo razvili razpon kapacitete, da držimo stres, znamo pa biti tudi sproščeni, mehki. Stres postane za nas domača, poznana vsebina. Zato ga tudi sami nezavedno ustvarjamo. Kako? Tako, da naše telo reagira na vse okrog nas v stilu: svet ni varen, ljudje niso
varni, biti dobro ni varno, biti sproščeno ni varno. Kako bi le bili lahko sproščeni, če je v nas
ogromno čustvenega naboja, čaka, da se izstreli ali pa da se ob drugem telesu transformira.
Kako to zgleda v praksi? Samo pomislite, ko ležite na kavču, ste celi v krču? Ko sedite doma za
mizo pri kosilu, ste celi sključeni?
Naš živčni sistem pretirano reagira na dogajanje okrog nas. V nas se kopiči ogromno stresnih odzivov, čustvene energije in ko ne zmoremo več, si iluzorno pomagamo na način, da bežimo iz odnosov, ostajamo v odnosih, ki nam povzročajo stres, ostajamo v službah, ki nas
izčrpavajo, zmrznemo pred odločitvami.
Nenazadnje se umikamo v osamo ali odvisnosti. Ne zato, ker bi bili šibki, nesposobni, leni.
Ampak, ker telo deluje iz preživetja. Telo samo mora preživeti. Tu ni prostora za veselje, ljubezen, mehkobo. Užitek pa si domišljamo v glavi.
Zato regulacija ni tehnika. Regulacija je odnos.
Odnos s telesom, z lastnimi senzacijami, z občutki in s čustvi.
Tako lahko ohranjamo odnos z drugimi, ker ne izgubimo sebe in ostajamo v stiku s sabo.
To kar nam drugi niso dali, pa bi morali, počutiti se varno ob drugih telesih, se moramo zdaj učiti na novo.
Biti varen/a sam/a sebi. Zato je odnos do sebe tako pomemben.
Ta pa ne pride z obtoževanjem sebe, kaka da sem. Pride z razumevanjem.
Telo ima naraven instinkt za odnos.
Upam, da tako malo bolj razumemo svojo anksioznost. Ta ne pomeni ne čutiti ali nič čutiti, ta pomeni, da je toliko naboja v nas, da ne zmoremo več odnosa z drugimi.
Sama sem potrebovala leta, da sem to razumela. Zraven so se mi dogajale situacije, katerim moj živčni sistem ni bil kos. Lahko sem delovala le iz preživetja.
Zato je danes moj glavni fokus VARNOSTN.
Telo bo začelo spuščati stres in travmo, ko bo začutilo mehkobo. Iz tega ven lahko pride užitek. Varnost pa pomeni, da se lahko izrazim.
VARNOST JE NOTRANJA KAPACITETA, NE ZUNANJA OKOLIŠČINA.
Kaj delam?
Najprej sem poskušala širiti svojo kapaciteto varnosti v stvareh – v naravi, v prostoru, v predmetih, v tišini. Nisem zmogla iskati varnosti najprej ob ljudeh.
Ugotovila sem nekaj pomembnega: vse me je ogrožalo. Bolj ko sem iskala varnost, bolj sem dojemala kaj vse me ogroža. To je proces skozi katerega moramo iti.
Moje telo se ni znalo počutiti varno – nikjer.
Zato dajem varnost zdaj na prvo mesto. Da sem varna sama sebi, da sem varna s tem kar čutim, kar mislim, kar mi je prav in kaj mi ni ok.
Ne gre za to, da iščemo varnost ob/v drugih in zato mi začutimo varnost.
Gre za to, da smo mi varni znotraj sebe, in zato lahko ob drugih ostajamo mirni, odprti, prisotni.
Da ima telo kapaciteto varnosti pomeni, da mi v odnosu s sabo ali drugimi ostajamo mirni,
odprti, predvsem pa prisotni. Predpogoj za to je, da senzacije v telesu čutimo in ne reagiramo. Znamo oceniti kdaj je čas za reaktivnost in kakšna ta reaktivnost bo.
Ne reagiramo
iz pretiranega naboja, reagiramo zaradi naše potrebe.
Odsotnost nevarnosti ne pomeni varnost.
Varnost ni odsotnost grožnje.
Varnost je ponovna povezava – s sabo.
Zato je regulacija tako močna stvar na kateri delamo. Tudi ko bo grožnja prišla, vi ne boste šli stran, ne boste pobegnili, boste ostali povezani.
Ne pozabimo zakaj nastane travma? Ker nismo imeli koregulacije. Nismo se počutili varne ob drugem telesu, v obdobju, ko smo bili najbolj nemočni in ranljivi.
Če so naši starši bili nestabilni, to so ljudje, ki bi nam evolucijsko morali dati varnost, smo v konstantnem pričakovanju nevarnosti.
Zdaj bolj razumemo svoje odvisnosti?
Ko v sebi razumemo to kapaciteto varnosti, začnemo dojemati naše odvisnosti drugače.
Če imamo v sebi vzorce odvisnosti, to niso napake, to je telo, ki nam je pomagalo preživeti, zato je izbiralo drugačne načine koregulacije. To je telo, ki hrepeni po koregulaciji, po varnosti skozi odnos.
Ko telo ne pozna varnosti, začne iskati nadomestke – in odvisnosti so poskus živčnega sistema, da si sam ustvari občutek miru, ki ga nikoli ni imelo. Hrana, skrolanje, cigareti,…
Somatske vaje in psihosomatska razlaga
Prav skozi te vaje, ki jih delamo, se učimo, kako biti v odnosu z drugimi in ob tem ostati v sebi.
Ker odnos ni izguba sebe.
Odnos je prostor, v katerem se vračamo k sebi.
Ko razumemo varnost, vemo zakaj je izražanje čustev tako pomembno.
Ta svet ponuja preveč kakovostnega življenja, da bi ga zgolj zdržali in preživeli.
Sabina Musar, februar 2026
